V prejšnjem postu sem objavil slike belih konj in barčic, ki plujejo po morju. Brez skrbi, nisem ugrabljen s strani društva Joga v vsakdanjem življenju, čeprav moram priznati, da je bilo tistih par semestrov pri njih zelo sproščujočih. V bistvu so se naše poti začele razhajati, ko smo se začeli pogovarjati o bolj duhovni in energijski ravni vaj, na to pa nisem bil pripravljen in malo se bojim, da nikoli ne bom. Vsaj ne na ta način. Vedno sem rad iskal svoje načine, kako rešiti probleme in čeprav je najdba odgovora slasten zalogaj, je v bistvu iskanje tisto, ki je najbolj zabavno. Na vas je, da presodite ali govorim o matematičnem izračunu ali Bogu. Ena izmed posledic tega, da si moderno družboslovno izobražen je po mojem, da po eni strani vedno oprezaš sam za seboj, da nisi preveč nestrpen ali opredeljen, po drugi strani pa sprejemaš svojega notranjega nacista in udrihaš vsepovprek po ljudeh, ki se trudijo vsem olajšati vsakdanjik. In bog ne daj, da bi ti pri tem kdo solil pamet, naj dodam. Ni čudno, da smo sedaj takole malo ustavljeni v času, določene veje razvoja so nas preprosto malo obšle po levi in malo po desni, filozofska in družbena misel pa se nahajata v suši baru in izbirata naslednji zalogaj, ne meneč se za to, da njun taksi brez voznika stoji sredi ulice.

Idiota prepoznaš po tem, da vse stvari jemlje dobesedno, ta definicija mi je nadvse všeč. Posledično tudi ni zmožen razumeti humorja, ker ni prepričan ali gre za nedolžno šalo ali pa se vendarle v ozadju skriva kaka resnica. No, naši politiki so idioti, ker niso več zmožni niti najmanjše samorefleksije, nobenega humorja ni več v tem, ko se obkladajo z obtožbami in sklepajo zavezništva za naslednjih par mesecev preživetja. Sedaj vedo, da so nadomestljivi in jim ni več do heca, ni pa razloga, da se ljudje ne bi smeli veseliti na ulici. Nič me ne bi bolj razveselilo kot to, da bi se naslednji petek v Ljubljani zbrala velika množica ljudi in se začela delati norca najprej iz partizanov in domobrancev, potem pa bi počasi prešli še na oba J. To bi bil en tak pravi začetek, če ni drugih idej. No, na začetku Šmartinske ulice je grafit, na katerem je pisalo ‘ne bo sprave brez trave’, potem pa ga je nekdo prečrtal in napisal ‘ne bo sprave brez viagre’. Tudi na ta način bi šlo, ampak je potem ta pogoj, da res vsi naenkrat pridemo😉

Morda res preveč prerokujem, to pa ne pomeni, da nisem upravičen do agrumov, zlasti uvoženih pomaranč iz Merkatorja. Do slednjih običajno gojim veliko mero nezaupanja, dokler jih nekdo končno ne kupi in mi ponudi en košček, na podlagi katerega se prepričam, da je sezona zanje nared. Pomaranče nato kupim in jih ožamem, katero pa tudi pojem in se tako borim proti gripi, kadar pa mediji veliko poročajo, da bo zaradi gripe konec sveta, se grem tudi cepit in se nato počutim kot cepec. Ravno v tem času so izvrstne. Nekatere pomaranče imajo zelo debelo lupino, ampak so zato znotraj manjše, druge pa imajo tanjšo lupino in zato hitreje gredo. Na zunaj izgledajo vse enake ampak dejansko niso in če jih predolgo pustiš na eni poziciji začnejo gniti. Včasih imaš občutek, da ti izbiraš njih, ampak v bistvo je najpogosteje ravno obratno, za dober denar pa so lahko vse tvoje. Spet se lahko vprašamo ali govorim o sadju ali politikih. Morda bi se res moral več ukvarjati s konji in barčicami, pa bi lahko imel bolj mirno življenje.

politics

naci

viagra-pillspomarance