Zadnjih dvajset let, toliko se jih namreč približno zavedam, je bilo nadvse zabavnih. V svet sem štartal s triciklom, veseljem do travniških rož in alergijsko astmo. Vse kar sem jedel do začetka prvega razreda šole je bila posebna salama iz živilske trgovine in čokoladne palačinke. Sošolcev nisem preveč maral, sem se pa naučil nekaj srbohrvaškega jezika, kdaj je pametno bežati in kaj pomeni borba ena na ena. Oboževal sem morje in sonce, naučil sem se pa tudi smučati po snegu, nabirati gobe in izdelovati figurice iz ilovnate zemlje. V gimnaziji sem spoznal nekaj ljudi, za katere upam, da me bodo spremljali vse življenje. Rad sem imel matematiko, zgodovino, filozofijo in košarko pri telovadbi. Zanimal me je akohol, tobak in še kaj, punce pa ne preveč, ker niso bile za nobeno rabo. Pri petnajst letih sem šele dobro spoznal svoje sosede. Imel sem gibek um in spretno roko za sukanje peresa, logika in računstvo sta mi šla kot po maslu, za glasbo pa nisem imel posluha, zato mi je bilo všeč, če so se fantje v pesmih drli in  razbijali po kitarah. Videl sem lep kos kontinenta in tri tedne sem sam živel v veliki metropoli. Starši so me podpirali v vsem in so me pustili, da sem delal stvari po svoje, sestra pa mi je bila vedno ob strani. To sem jim vračal tako, da sem imel štipendijo in lepe ocene, včasih pa sem vseeno prišel domov povsem nadelan. Užival sem življenje in počasi tudi drugo hrano. Potem sem šel na faks in tam garal kot črna živina, ampak izkusil  intimo in ljubezen. Vem, kako je prebirati zares debele knjige in jih nato prebirati še enkrat. Prestal sem zares hudo bolečino in prevozil prvih sto tisoč kilometrov z avtom japonske znamke. Prejemal sem številna darila, z še večjim veseljem pa sem jih dajal. Kupil sem si karto za Ameriko in se preselil v glavno mesto, da me ne bi povsem zajela praznina. Zaslužil in prejel sem prvo plačo ter spoznal kako je, če ti nekdo pod noge meče polena. Sedaj protestiram proti načinu dela vladne koalicije.

Sedaj boš ti meni govoril, da je kriza, človek božji, ozri se nazaj. Pred dvajsetimi leti je bilo toliko pogumnih ljudi, da so vsi v en glas rekli, da bi sedaj radi imeli kaj več za obkrožiti, ko bodo metali papir v volilno skrinjico. Nekateri izmed njih, ki so za razliko od mene res znali uporabljati puško, danes komaj še upajo pogledati šefu v oči in prositi za dopust. Kar daleč smo prilezli kot družba, ampak danes nas tisto, kar to družbo žene, se pravi denar in pehanje za oblastjo, žene le še na mestu. Ko lahko predsednik vlade mladim ponudi le še to, da naj pred parlementom protestirajo za uvedbo fiskalnega pravila, je konec slepe ulice že razločno na vidiku. Vendarle pa ni nihče mogel predvideti, da bo mesto Maribor kot evropska prestolnica kulture, konec leta vrglo svojega župana, čeprav se sedaj nekateri celo upajo oglašati nasprotno. Je že res, da si tudi leta devetdeset ni nihče predstavljal, da bo šel lahko kmalu od Nordkappa do rta Roca brez potnega lista, vmes pa pošiljal domov visokoločljive fotografije z napravo težko 98 gramov, ampak tu ne gre za iste stvari. Žalost tega trenutka je, da se protestira le v obrambo pozitivnih stvari, ki so zapuščina socialne države, splača se menda protestirati za svobodo duha, misli in dela, ne pa za miloščino. Najbolj dostojanstvo moreč trenutek se je vseeno zgodil lani s tem, ko je večina zavrnila družinski zakonik, takrat se je namreč prvič zgodilo, da smo dali prednost pred odprtostjo in širjenjem svobode nečemu drugemu. Tisti referendum je bil dovoljen, čeprav je ustavno sodišče že prej naložilo državnemu zboru, da mora odpraviti neenakopravno ureditev pravic istospolnih partnerjev. Danes je referenedum prepovedan, ker bi zaradi neustanovitve holdinga podjetij v lasti države lahko prišlo do neustavnih posledic. Kapital pred človekovimi pravicami bodi torej. Je naše ustavno sodišče le sledilo razvoju socialnih odnosov, ki so bili že vzpostavljeni na prej omenjeni formuli? Zabavna decenija kot le kaj.

Svojo kratko preteklost sem tako si ogledal z obeh vidikov, nalašč pa sem si v naslovu dal dragocen nauk za zaključek bloga: ne pozabi imeti rad svoje zgodovine. Tisto, kar si že doživel in tisto, kar si se naučil, ti bo pomagalo v času negotovosti in kadar sprejmeš in objameš tako svoje prijetne kot neprijetne izkušnje, te ne bo strah poskusiti česa novega. Sedaj sem prepričan, da se z vedno novim analiziranjem stanja, preteklosti in vzrokov ne pride več nikamor. Vsi skupaj smo v dobrem in slabem, upam, da bomo imeli več posluha zase in za druge. Sedaj imam vse kar potrebujem in si želim še kaj več, zato me zanima predvsem kaj je tisto, čemur se najprej lahko odrečem?

spock

“Spock, you are fully capable of deciding your own destiny. The question you face is: which path will you choose? This is something only you can decide.”