Obožujem poletje in sedaj, ko dolga oblačila in hladna jutra nakazujejo, da se zares vroči dnevi postopoma a zanesljivo poslavljajo v sivo jesen, dobivam tisti ‘winter is coming’ občutek iz verjetno vsem dobro poznane serije Igra prestolov. Dolgo nisem nič napisal, zato bom skušal malo za nazaj povzeti, kako je vročina zaznamovala tole moje poletje. Začel bom kar preko velike luže v Miamiju, kjer je poleti resnično vroče in bejbe ter mišičnjaki rolajo po plaži oblečeni v en kvadratni decimeter blaga. Najbrž ni naključje, da se celo njihova NBA košarkarska ekipa imenuje Miami Heat in da je le-ta  z izločitvijo meni omiljene ekipe Boston Celtics v finalu vzhodne konference nalila precej pelina v marsikatero letošnje junijsko popoldne. Ne le zato, ker so zmago dosegli potem, ko je Boston že vodil 3-2 v zmagah in ne le zato, ker so potem dejansko osvojili naslov prvaka, ampak predvsem zato, ker se je s tem dejanjem zaključilo obdobje, ko so v Bostonu igrali trije res klasa igralci Paul Pierce, Kevin Garnett in Ray Allen. Prvaki iz leta 2008 so bili glavni razlog zakaj so ogledi tekem zame pomenili pravi užitek in sprostitev. Tega je sedaj konec, ker je poslednji izmed omenjene trojke košarkarjev preko poletja zapustil ekipo Bostona in glej ga zlomka, naslednje leto bo igral prav za vročico iz Miamija. Vrag ga pocitraj.

Ker smo ravno v Miamiju in prej pri nanizankah, me zanima, če se še kdo spomni serije Tropska vročica, ki so jo v devetdesetih vrteli na A-kanalu. Zadeva je bila tako zanič, da mi bo vedno ostala v spominu kot ena izmed tistih TV oddaj, ki so zelo zaznamovale moje otroštvo. To pa verjetno zato, ker je tako čudna. Bistvo vsake epizode je, da se mačo detektiv po imenu Nick Slaughter nahaja v cocktail baru nekje na Floridi, s svetlečimi dolgimi lasmi, odpeto havaji strajco in majhnim džipom parkiranem na dvorišču. Potem se nekje v mestu najdejo slabi fantje s slabimi nameni, za kar zve Sylvie, bejba z nosom za težave, ki Nicku pomaga pri iskanju posla, kar rezultira v tem, da jo slabi fantje dobijo po nosu. Do vsem vse okej, kaj je pri tem čudnega? Prvič to, da je nanizanka kanadskega izvora in da je zagoreli dolgolasi detektiv igralec Rob Stewart prav tako kanadčan, ki je v otroštvu vsak dan nabijal hokej, dokler ni pri sedemnajstih letih zaradi poškodbe pri tem športu izgubil ledvice. Še bolj nenavadno je, da ravno kanadčani snemajo nanizanko, ki se dogaja na Floridi, vendar ne v kakem znanem mestu, ampak v nekem fiktivnem kraju Key Mariah, nekje v floridskih Keysih. Kljub temu, da gre za povsem fiktiven kraj, so se odločili prvo sezono nanizanke posneti v Mehiki, drugo sezono v Izraelu, tretjo pa v Južni Afriki, kar pomeni, da  igralci Floride dejansko od blizu niti videli niso. In katera država je edina na svetu, kjer lahko kanadska nanizanka o floridskem detektivu, ki je v bistvu hokejist, posneta v Mehiki, Izraelu in Južni Afriki pridobi kulten status? Najbrž boste težko uganili, to je Srbija, kjer so morali vse sezone Tropske vročice predvajati večkrat in so se že v začetku devetdesetih pojavljali grafiti, kot so: ‘Sloteru Niče, Žarkovo ti kliče’, v času rušenja Miloševićevega režima pa tudi slogani, kot sta: ‘Slotera Nika, za predsednika’ in silno izvirni: ‘Svakoj majci treba da je dika, koja ima sina k’o Slotera Nika’. Skratka, če nanizanke niste nikoli videli, vam je lahko iskreno žal.

Vročina to poletje je nekajkrat res pritisnila. Stanovanje se je proti večeru spremenilo v četrti krog dantejevega pekla, stene bloka pa so se skušale v kratkih nočnih urah znebiti čez dan akumulirane toplote hitreje kot prostitutke v Bangkoku svojih tangic. Mali ventilator v kotu sobe je opravil garaško delo, verjetno pa mu je uspelo ozračje ohladiti za malo manj kot četrtino stopinje. Kozarci vode z limono in ledom ter bližnja prodajalna sladoleda niso bili le dobrodošla osvežitev ampak včasih kar rešilna bilka pred komaj izogibnim kolapsom ter bednim poginom v morju lastnega znoja. Ja, tako vroče je bilo in tako daleč se sedaj zdi vse to. Lahko pa rečem, da mi je bilo to poletje zelo všeč. Videl sem morje in gore in mesta in turiste. Pil sem mrzlo pivo in jedel lahke stvari. Bil sem med ljudmi in hodil sem po gozdu. Izgubil sem pet kil in namesto njih našel pet lepih razlogov zakaj si želim, da bi se vsak dan prebudil v poletno jutro. Sončni žarek na koži, piš tople sape, šumenje valov, okus po svežem in vonj po vznemirljivih dogodivščinah. O teh pa morda v prihodnjem blogu.