Evo, pa mi je začela spuščat zračnica na kolesu, kolo pa za par sto evrov kupljeno. V enem letu so mi pljunili že dva in te grenke izkušnje mi govorijo, da je v zokitownu vsakih sto evrov čisto preveč za bajk, po drugi strani pa sem ga kupil kot darilo samemu sebi za diplomo in razumljivo pri njem nisem šparal. Imam ogromno upanja, da bo ta bajk za večno ostal pri meni, predvsem zato, ker gredo stvari v tretje rado, drugi razlog pa je, da sem ga dobil rabljenega preko bolhe, tako kot v mladosti že cedeje z računalniškimi igricami in muziko, telefon, slušalke in skoraj tudi mp3 player, od česar je sicer vse v roku enega meseca žalostno in brezkompromisno crknilo, je pa statistično zelo verjetno, da se mi zdaj kak nakup tudi posreči. Imam dve ključavnici, od tega eno na ključ in eno na kombinacijo, dve verigi za zaklenit, eno strokovno v ta namen izdelano in eno iz bauhausa, meter petinosemdeset ter težave z nenasilno komunikacijo. Prosim, prosim, ne mi spizdit tega bajka. Sicer se pa zdajle kraja tudi malo manj splača, cel teden se namreč že vozim z napol spuščeno gumo, malo verjetno zato, ker sem nabijal z njo po betonskih robnikih, malo pa zato ker mi je ona baraba od prejšnjega lastnika prodala zračnice brez kapic za ventilčke. Slednji so po mojem neka športna verzija, tako da sem moral zadnjič riskirati evro osemdeset za paket štirih nastavkov s katerimi lahko uporabljam tudi pumpo na bencinski, ampak kaj prida uspeha z njimi še nisem imel.

Eden največjih plusov, da sem se preselil v zokitown je v tem, da sedaj hodim na šiht s kolesom. Jutranji zrak te fino prebudi, zelena luč na semaforju ti polepša dan, v bližnjo pekarno pa lahko kadarkoli zaviješ po dišeč rogljič. Ko počasi poganjaš pedale si lahko kot v filmu ogleduješ mimo bežečo okolico. Parki zelenijo, ljudje v avtih se mrščijo ali telefonirajo, barčki pripravljajo stole in pepelnike za prve goste, mamka brska po torbici in vsem se nekam mudi. Opaziš podrobnosti. Opaziš na primer rasistične grafite nekega kretena, ki se je odločil, da bo z njimi zasvinjal celo sosesko. Grafitarska umetnost mi je kar všeč in res sem bil žalosten, ko je zoki zbrisal tiste lepe grafite v podhodu pod železnico pri moderni galeriji, ampak takih naci grafitov pa res ne razumem. Tip si očitno enkrat na teden vzame čas in barvo, da po fasadah nabija o nekem belem genocidu, jaz se pa že celo leto vsak dan vozim po isti poti, pa sem šele pred par dnevi srečal prvega črnca. Imel je krajšo sivo brado, za seboj po pločniku pa je vlekel razdrapan voziček s karirastim vzorcem. Če ni imel v tistem vozičku umazane bombe, potem jaz nevarnosti genocida nad seboj ne vidim, pa sem precej bral o teh zadevah, je pa res, da ko bomba enkrat leti proti tebi, nimaš preveč časa razmišljati. Možakarja sem zato pazljivo obšel po levi strani cestišča in vmes lupil česen, name se namreč ne da tako hitro vplivati.

Najboljša stvar pri kolesu je ta, da ne gre na bencin. Sedaj tankam dva ali trikrat mesečno in kolikor priznam, da višje cene slednjega bolj usekajo tiste, ki se vozijo z avtom ali busom vsakodnevno, pa tudi mene neprijetno preseneti, da je znesek za tank dražji prav vsakič ko zavijem na Petrol. Tukaj moram pojamrati, da ne razumem zakaj na Petrolu prodajajo več robe, kot so jo včasih imeli na voljo v živilski prodajalni v moji rodni vasi domači, ampak to bi še požrl, če me ne bi na kasi vseskozi spraševali, če imam petrol kartico. Ne, sem vam že prvič rekel, da je nimam in je nočem, če bo pa kaj drugače, se bom pa že pravočasno pozanimal. Kje so časi, ko so na bencinski prodajali samo bencin, čike, rezervne žarnice, cajtenge in čigumi. Takrat si se počutil jebeno varno, ker si točno vedel, da na bencinski ne dobiš nič drugega, sedaj imaš pa vedno upanje na svež kruh in mleko ter izbiro par različnih pen za britje, potem si pa razočaran, ker tega ni. Še huje je pa na pošti. V Naklem imajo na primer v izložbi pošte razstavljeno na svojem posebnem prostorčku čokoladico bananko, rumeno penco v obliki polmeseca, oblito s temnejšo čokolado za osemintrideset centov. Za koji klinac bi kdo na pošti kupoval čokoladke in kaj jim koristi, da imajo to čokoladko ujeto v ulični izložbi sredi nikjer, me iskreno zanima. Veliko bolj logično bi bilo na na primer, če bi pošta prodajala tista rumena kolesa, ki jih imajo raznašalci po znižani ceni, če pustiš da nanje nalimajo kakšno sponzorsko reklamo. Vraga, bolj logično bi bilo celo, če bi na pošti svoja kolesa zastonj posojali, če spotoma raznosiš par paketov in kolo potem pustiš na naslednji izpostavi ter tako konkurirali bicikelj postajam, ampak tržna usmeritev in neumnost ljudi je pač takšna, da se jim najbolj splača imeti poštno banko in v izložbi bananko. Zato se pa včasih počutim kot napol izpraznjena zračinca.