Zadnjič sem se po službi zalotil, da mi je kul nosit srajco. Grozljivo, vam povem, nikoli v življenju si nisem predstavljal, da bi se lahko dobro počutil v kakršnikoli uniformi. Sem namreč eksplicitno proti uniformam, vedno in v vseh primerih, od šole do živilske prodajalne, če hočete. V službi se trudim biti kar se da spodobno oblečen, medtem ko me doma v civilu sila redko najdete brez udobne adidas trenerke, velikokrat sem pa tudi nag v kuhinji. To zadnje je šala, da me ne bo kdo resno jemal… Iskreno me ne briga, kaj vi počnete za zaprtimi vrati, samo priznajte, vsaj zavoljo argumenta, da zunaj varnega zavetja doma nosite maske. Moja je kar debela, za njo sem se pa skrival v šoli, na faksu, v službi in bog ve kje še vse. Ne vem ali je to bonton, ali je strah, ali pa sem res taka krava molznica za sistem, ampak ponavadi požreš določene neprijetnosti, da nekam prilezeš. In nosiš srajco in se učiš za ocene in ne pljuvaš po tleh. Ne moreš biti na vsakem koraku skregan s svetom, razen če imaš res dober načrt, ampak potem se ti pa skoraj ziher zatakne pri sredstvih za izvedbo revolucije.

Za slednjo so pa tudi sila slabi časi. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz še vedno kdaj opazim one norce, ki kampirajo pred borzo. Napis so sicer vmes že popravili, plahte in naplahtani na industrijskih paletah pa vztrajajo. Na originalnem protestu sem bil tudi sam in se mi je zdel iskreno brezveze. Na kongresnem se je en malo drl v megafon, zborček dekletc pa je pretirano ubrano prepreval hipijevske pesmi. Nekateri so nosili maske iz filma V for vendetta, najverjetneje narejene na daljnjem orientu. Potem smo šli peš pred borzo in kot posledica tega je pred njo še danes nekaj ljudi, ki čakajo ne vem kaj. Najbrž poletje in nemške turiste s prikolicami. Tudi sam sem se na antikapitalističnih demonstracijah počutil kot turist. V old-fashioned way spremembe sistema ne verjamem več, internet in moderne načine komuniciranja pa itak sprejemam samo z največjo grozo. Verjetno zato še naprej furam maske in v kazino kapitalizmu kockam za denar in ugled. Letos upam vsaj na solidne dividende na borzi.

Veliki orakelj torej dela pod krinko, se skriva v senci in napada ponoči, ko majhni otroci spijo. Zdi se mi, da je velik del sreče v tem, da znaš odvreči svojo masko in da si parkrat na mesec res v stiku s samim s sabo. Če ti uspe biti v stiku s samim s sabo še z nekom, imaš ljubezen, in vidim vas, da je ona res nekaj posebnega. Če te tvoja maska ne sili, da se skrivaš za njo in počneš slabe stvari, lahko po mojem postane prav lahko breme, vsaj dokler se povsem zavedaš, da ta policaj in ta prodajalka in ta uradnik v bistvu nisi ti, ampak nekdo, ki je sila nadomestljiv in pravzaprav skrajno butasto izgleda v svoji uniformi. Trudim se biti prijazen do policajev in do prodajalk in do uradnikov, ker so oni tudi ljudje in ne osebni servis za masko, ki jo imaš ti pravkar na sebi. Zdi se mi, da ta občutek zadnje čase hitro izgubljamo, zato me pa vedno zmrazi, kadar zjutraj pred omaro ugotovim, da je obleka, ki bi si jo za ta dan rad izbral prav službena srajca.