Tole je skoraj usklajena akcija z vidimvas glede internetnega fenomena Kony 2012, filmu Jasona Russela in akciji ozaveščanja o zločincu in haaškem obtožencu Josephu Konyu, še eni v seriji žalostnih epizod z območja Ugande, DR Kongo, Ruande in Južnega Sudana, o katerih se nam v zahodnem svetu večinoma niti ne sanja. Ko sem pripravljal diplomo sem predelal kar precej gradiva o zločinih storjenih na teh območjih, politični situaciji ter vlogi mednarodnih organizacij pri reševanju tamkajšnjih konfliktov in tako dobil malo več vpogleda v zakulisje dogajanja, zato bi rad  dodal tudi svoje mnenje o fenomenu Kony 2012. Eno je povsem jasno. Tega zločinca je potrebno ustaviti in če je kaj v naši moči, da k temu pripomoremo, potem moramo to tudi storiti! Če berete ta blog, si oglejte tudi film in se zamislite.

Najprej pa kar k nekaterim dejstvom. Zoper Josepha Konya je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu že davnega leta 2005 izdalo zaporni nalog, čemur je kmalu sledila zapečatena obtožnica zaradi zločinov po sedmem in osmem členu Rimskega statuta (katerega podpisnica je tudi Slovenija). Zapečatena obtožnica je zvito pravniško sredstvo boja proti mednarodnim zločincem, ki ga je nekajkrat uporabilo že Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, deluje pa v osnovi tako, da sodišče izda zaporni nalog ter obtožnico in to dejstvo tudi oznani, vsebine obtožnice pa nekaj časa ne razkrijejo javno. Organi pregona imajo s tem pravno podlago za aretacijo obtoženega zločinca, ta pa po drugi strani še ne ve, da je bil obtožen in se tako ne skriva in izogiba prijetju, ali pa ga postane vsaj strah, da je bila obtožnica izdana zoper njega in počne manj neumnosti. Kony se je kljub temu do danes v džungli zelo uspešno izmikal pregonu. Haaška obtožnica ga bremeni za vojne zločine in zločine proti človečnosti, da si boste bolj plastično predstavljali, jih bom kar naštel: umor, suženjstvo, posilstvo, poskus spolnega suženjstva, spolno suženjstvo, druga nečloveška dejanja s katerimi je namerno povzročeno veliko trpljenje ali huda telesna poškodba ali poškodba duševnega ali fizičnega zdravja, namerno usmerjanje napadov zoper civilno prebivalstvo ali posamezne civiliste brez neposredne udeležbe pri sovražnostih, kršitev skupnega tretjega odstavka ženevskih konvencij, nabor otrok mlajših od petnajst let v oborožene sile ali skupine in prisiljenje v udeležbo v sovražnostih, plenjenje mest in vasi  ter nasilje zoper življenje in osebo, zlasti poboji, pohabljenja, grdo ravnanje in tortura. Za večino od vseh naštetih dejanj je Kony obtožen večkrat, zanesljivo pa je bilo pri večini teh posameznih dejanj prizadetih tudi več žrtev naenkrat. Vseeno je v haaški obtožnici odbran le en majhen odstotek vseh storjenih kaznivih dejanj, ker so se tožilstvu zdela dovolj dokazljiva. Tako deluje mednarodna pravičnost.

Oziroma tako ne deluje. Kony je še vedno na prostosti in mednarodna skupnost se niti slučajno ne trudi dovolj, da bi ga prijela, zato je vsaka civilna iniciativa, ki poskuša glede tega kaj doseči hvale vredna. Vseeno pa imam velik očitek zoper film Jasona Russela. Film je sicer sluzast, v njem vidimo več belcev kot črncev in brez potrebe za zgodbo izpostavlja otroka, ampak razumem da pač na ta način prideš Američanom do srca. Zelo pa me moti, da so se pobudniki te iniciative napačno lotili problema. V filmu je prikazano, kot da so vsi Američani izjemno kul in tako angažirani za svetovni mir. In njihova government je bila najprej tako nesodelovalna, potem pa so se našli dobri kongresniki, ki iskreno razumejo trpljenje ljudi v Ugandi. In ki podpirajo ljudi, ki hočejo doseči pravičnost. In tja so poslali ameriške vojaške inštruktorje, ki bodo pomagali uloviti Konya. In celo Barack Obama je podpisal zakon, v katerem piše, da sedaj bodo pa res, res, res, ulovili Konya. Vse to je navaden bulšit. ZDA so že od začetka največja ovira delovanju Mednarodnega kazenskega sodišča. Podpisali niso niti Rimskega statuta, s katerim je sodišče ustanovljeno. Niso predlagali nobene resolucije varnostnega sveta glede situacije v Ugandi (btw Uganda je bila včasih angleška kolonija in ta delitev še danes nekaj velja, sodi namreč v angleško interesno sfero v Afriki in celo ZDA bodo dvakrat premislile preden se bodo vmešavale v zadeve svoje močne zaveznice), na podlagi katere bi dali mandat mednarodnim silam, da obračunajo s Konyem. But the story gets better. Ne samo, da Američani sploh ne sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem, ampak s svojimi satelitskimi državami sklepajo bilateralne sporazume, po katerih se njihovih državljanov ne izroča Mednarodnemu kazenskemu sodišču. In ti sporazumi so večinoma recipročni, kar pomeni, da tudi Američani državljanov teh držav ne izročajo Mednarodnemu kazenskemu sodišču. In s kom so Američani podpisali tak sporazum leta 2003, še preden je bil Kony obtožen? Z Ugando. To pomeni, da tudi če Američani Konya v Ugandi ujamejo, ga brez pristanka predsednika Ugande Yowerija Musevenija, ki je tudi sam v preteklosti zagrešil kak vojni zločin, sploh ne morejo izročiti Mednarodnem kazenskemu sodišču (in tudi sicer ga ne bi hoteli, ker bi to pomenilo, da priznavajo sodišče). Kony lahko tudi brez problema pobegne v DR Kongo in ga v Ugandi nimajo kaj iskati. Poleg tega podpisan mednarodni sporazum prevlada nad vsakim zakonom, ki ga sprejme Obama, tako da je kar se tiče Mednarodnega kazenskega sodišča tisti zakon iz dokumentarca ničvreden list papirja. Dejansko tudi pošlješ svoje vojake na vojno območje samo svetovat le takrat, kadar niti slučajno nočeš narediti česa konkretnega (zato imamo mi v Iraku samo inštruktorje). Afrika je v tem delu klavnica, v katero se Američani niti slučajno ne bi radi zapletli. Ta dejstva bi morali v dokumentarcu za voljo objektivnosti omeniti in vso to dobro voljo Američanov obrniti proti njihovi lastni vladi, ki na vsakem koraku ovira delo Mednarodnega kazenskega sodišča.

Enako so Američani počeli, ko je na primer hotela Carla del Ponte obtožiti predsednika sosednje Ruande Paula Kagameja vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. S pritiski nanjo so dosegli, da je preiskavo zoper Kagameja začasno ustavila, nato pa so jo v letu 2003 po hitrem postopku odstavili z mesta tožilke Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando in nastavili drugega tožilca, ki je preiskavo kmalu povsem ustavil. Tudi Kagame je v Angleški in Ameriški vplivni sferi, saj je znanje ter izkušnje, ki jih je pozneje uporabil za prevzem oblasti med genocidom v Ruandi pridobil s študijem na vojaški akademiji v ZDA. Svojo vojaško kariero je Kagame sicer začel med uganskimi uporniki, na čelu katerih je bil kasnejši in sedanji uganski predsednik Museveni, še eden iz te zgodbe. Prav on je leta 2003 podpisal sporazum o neizročanju z Američani, sedaj pa prosjači brezzobo Mednarodno kazensko sodišče, naj mu pomaga znebiti se nadležnega Konya. Uganda in Ruanda sta v devetdesetih večkrat s svojimi vojaškimi enotami vpadla v DR Kongo, kar je pomagalo na novo zanetiti vojaški konflikt, v katerem je bilo takih Konyev na desetine, na kar pa se ni odzvala nobena velesila. Kakšna je torej vloga Američanov v primerjavi s tisto prikazano v akciji Kony 2012? Ideja akcije je res humana, ampak žal bi bilo treba avtorju sporočiti, naj svoje rojake motivira naj najprej pometejo pred svojim pragom. Kony je sicer uvrščen na listo najbolj iskanih mednarodnih teroristov, ampak dokler bodo američani z enemy combatants ravnali tako kot v Guantanamu, se nimajo kaj sklicevati na Mednarodno kazensko sodišče.

Nauk? Ameriška beseda ni Kony.