Tole ni kritika potrošniške družbe, če se ti je ob naslovu bloga slučajno utrnila ta asociacija, tako da ne vem kaj boš bral.

Gre namreč bolj za Špar kot Merkator, malo pa tudi za Leklerk in Evrospin. Vidite? Nobena od teh firm v Sloveniji dejansko ne obstaja. Je Spar, je Mercator, je Leclerc in pa Eurospin, ful fensi imena, najbrž obstaja tudi v mojih možganih par ganglijev, ki se ob njih neznansko vzburijo in potem kupim tavelko flašo kokakole namesto enoinpol litrce in s tem šparam. Nisem jezikovni čistun, še blogat sem začel z eno tako mešanico slenga, narečne gorenjščine in čistega genija, ampak ta komercialna raba tujk in popačenk ima svoje meje. Zadnje čase na primer znorim, ampak navznoter, ko slišim besedo windstopper. Njenega pohoda ni več mogoče preprečiti, čeprav gre le za preprosto oblačilo, katerega namen je zaščititi telesce pred mrazom v prehodnem obdobju, dobesedno ustaviti veter. Ni pa to ravno izum od včeraj, le beseda je nova. Zaradi mene si na primer lahko kupite osem windstopperjev iz Interspara v Qlandiji, ampak zame boste še vedno imeli jebeno vetrovko! Še vredno denarja? Ja, ker je fajn, ne moreš bit plaščar, ko je zjutraj minus, čez dan pa dvajset, razen če bi rad fasal prehlad.

Včasih se zato počutim kot bumbar, ko vstopam v tako potujčeno trgovino, potem se pa še navlečem na tistih petnajst različnih pakiranj nutelle, ker raziskujoč um ne miruje in me potem tri dni ni ven. Dejansko se mi Špar, Merkator, Leklerk in Evrospin  ne slišijo slabo, tako, da ne vem od kod potreba po tujkah, je pa res, da to ni moja odločitev. Ampak da potem v teh trgovinah ponujajo slovensko košarico je pa hinavsko. Kar me privede do današnjega pripetljaja. K zokijevim sem skočil po par malenkosti, sladkarije in pa ljubi kruhek, s tem, da je bil v vrsti za kruh pred mano en par v srednjih letih. V bistvu za mano ni bilo nobenega, ker se je trgovina zapirala, tako da smo samo mi tvorili vrsto. Model prodajalki naroči štruco kruha, kar je itak potekalo takole: ‘A tegale?’, ‘Ne, spodaj.’, ‘Ta?’, ‘Zraven.’, ‘Malnarja?’, ‘Na-a.  Tistga.’, ‘Ahaaa, Slovenca!?’. In takoj vsi skupaj planemo v smeh… počakajte malo, ustavite svet. Vi prodajate Slovenca? Ta kupček moke, jajc, vode in kvasa je Slovenc? In to v Mercatorju za evro štirideset? Ironija je bila tako vrhunska, da sem povsem pozabil pobarati, če je Slovenc črn ali bel. Moram pa povedati, da tako zadovoljnih in nasmejanih prodajalk ob koncu petkovega šihta še nisem videl in so mi prav popestrile večer.

Jutri grem s tremi res dobrimi ljudmi v Salzburg in se že veselim. Bi pa ob tem rad nekaj povedal o naših sosedih z obeh strani meje, kar sem opazil med službo. Namreč čefurji v Sloveniji so upravičeno nataknjeni, če kdo njihovo ime zapiše s trdim č, kar razumem, ker sodobna tehnologija res omogoča vsem, da imena pravilno pišemo. Ampak, če imaš pa opravka z Avstrijskimi organi, te pa takoj prekrstijo povsem po njihovo. In res bi rad videl enega teh herojev kako avstroogrskim uradnikom razlaga, da on ima pa mekani ć in ne c in ne ch, pa da ga lahko prosim nehajo zatirat. Je pa povsem res, da bi bil jaz v njihovi koži tudi neankrat Herr Kosir, mamico jim nepismeno, in zato, zato dragi moji Avstrijci, si lahko svojo Špar plus kartico in slovensko košarico rinete nekam v umlaut, ker jaz sem Slovenc v Merkatorju.

Morda pa je to vseeno kritika potrošništva.

Nauk: Lahko greš s trebuhom za kruhom, ampak ta ne bo Slovenc.

Advertisements