Dan v službi ni potekal ravno idealno, ker je bila večina ljudi, ki sem jih srečal, zaradi ponedeljka, mraza, čobodre po celem mestu in bližajoče se polne lune sila zoprno razpoložena. Ob takih dnevih, ko večina tvojih vprašanj naleti na ‘move to recycle bin’ odnos je še najbolje, da se cel dan brigaš zase in godrnjaš floskule ter jo čim prej pobrišeš domov in se tam vsaj zneseš nad partnerjem ali hišnim ljubljencem. Po pravici povedano gre to, da se letni čas ne more odločiti ali bo pomlad ali zima tudi meni na živce, ampak komu naj pišem, predsednik države bo o vprašanju sicer pripravljen razpravljati, ni pa on kriv za slabo vreme, tako da bo tale bolj kisel blog zabediral kar vsem, ki me berete. Kaj pa na tak dan lahko drugega pričakuješ?

Z enim čevljem sem stal v speštanem snegu, z enim očesom pa usklajeval uro na mobitelu, vozni red na panoju ter laži, ki mi jih je natrosil oni program telargo, zaradi katerega sem že tolikokrat tvegal življenje v diru čez rdečo luč v teku za lpp vozom. Lovec na trole. Za slednje imam večinoma ‘pride ko pride’ odnos, danes sem si pa res želel, da štirinajstka čim prej zavije izza ovinka. Namestil sem se pri prvih izhodnih vratih, trdno oprijel rumenega droga in čakal, da me odpelje stran, ven iz Mordorja. Na naslednji postaji vstopi slepa študentka s psom vodnikom. Ful skuliran pes se mi je zdel, res lepo vzgojen. Avtobus pa štarta kot polž, trajalo je vsaj tri minute, da smo se kam premaknili. Na naslednji postaji še več potnikov, mi pa kar obtičimo tam. Šofer izstopi, pogleda zadnji in prednji del avtobusa, nato pa se vrne na sedež in čeblja po mobitelu. Jasno, trola je crknila, naslednja pride pa čez štiri minute. Vsi ven. Stara gospa skuša pobožati psa vodnika in slepa študentka jo takoj vznemirjeno napizdi: ‘prosim, če ne božate psa!’. Da me jebeš nisem vedel, kako je zaznala, da je stara hotela pobožati psa, verjetno imajo slepi res toliko bolj izostrene čute. Naveličan situacije jo mahnem peš proti centru, dobrih pet minut, kjer bi moral tako ali tako prestopiti.

Na poti v center me sreča ideja, da bi si za domov kupil par agrumov, s katerimi se bom potem zvečer boril proti klicam štirih ljudi, ki sem jih danes srečal in so s krvavimi beločnicami zatrjevali, da se jih je definitivno lotil nek prehlad. V podhodu maksija so v živo pekli krofe, ampak mene je bolj zanimalo, kaj je danes na policah za vegije. Vzel sem najprej lonček mešanega pripravljenega sadja, mrežico s štirimi bio pomarančami, ki naj bi zaradi tega pridevnika upravičile ceno dva evra ter dve ravno prav zreli, zamrznjeni, prepeljani in na kraju tudi ravno prav odmrznjeni grenivki. Tik tak in s tovorom lomastim proti postaji pri Drami, čakajoč pri rdeči luči pri prehodu za pešce, da pride dvojka. In res pride dvojka. In tudi rdeča luč za pešce še gori. Potniki vstopajo. Upanje. Rdeča luč še gori. Nekdo plačuje z mobitelom. Novo upanje. Grčija upa, vsi upamo. Rdeča luč še gori. Dvojka pa pravočasno ujame zeleni val in me zajebe.

Ampak ni panike, glej, ni panike, dobro veš, da za njo kmalu pride sedemindvajsetka in da bo vse okej. Ker je začel malo naletavati sneg, sem se kar peš odpravil do naslednje postaje pri pošti, da se tačas skrijem pod streho. Občudujem silhueto zokijevega kongresnega trga na desni, nakar se ozrem, in teror, tudi sedemindvajsetka že grozi, da bom ostal brez zastonj prestopa. Tega si kot taprav Gorenjc nisem mogel dopustiti. Pognal sem se v dir nekje pri podhodu pod Slovensko cesto, jaz proti času, agrumi vihrajoč za mano in zadanem prihod trole v nulo. Namestim se strateško pri prvih izhodnih vratih in se oprimem droga. Na troli pa gužva, da je bil joj, in iz postaje v postajo večja. Na Metelkovi sem se počutil že kot zapornik, ko sem hotel ali ne poslušal dva dolenjska študenta govoriti o tem, kako je en njun kolega ‘fasal razpad ledvic’. Na kratki poti do doma sem izvedel še, da je enega izmed njiju med vožnjo s kolesom povozil tovornjak in da se iz kome zbudiš podobno kot iz malo krepkejšega spanca. Evo, tole bi lahko bil skoraj lahko nauk, v bistvu pa sem zadovoljen že ko berem tale blog za sabo, ob meni pa sok sveže ožete grenivke…

Advertisements