Kriza res tolče. Ne mislim na to, da sem zadnjič v Layerjevi hiši naročil vročo čokolado s smetano, pa nisem dobil smetane, ampak na to da po ulicah mesta srečujem vse več ljudi, ki prosijo za denar. In to ne tistih nekaj par poklicnih beračev, ki od časa do časa prijazno požicajo za vinček in sendvič, ne narkičev, ki se jim navidezno mudi celo takrat kadar stojijo pri miru, niti klečečih bolgaromunov s pogledom uperejenim v tla in iztegnjenimi dlanmi sklenjenimi v školjko, ampak res ljudi, ki so očitno pred kratkim pristali v stiski in te še pogledajo v oči, ko poprosijo za kovanec ali dva. Včasih dam, jebiga, kaj pa veš kako je prišlo do tega, da smo se tako srečali. Slaba sreča, poslovni razlog, depra, etanol, ni mi treba razlagati, vzemi, vozi in srečno!

Seveda to terja tudi prilagoditev strategije srečanja z beračem. Ne mi govorit, da je nimate, ker tudi vam postane malo tesno, ko je jasno, da boste naleteli na neizogibno vprašanje: ‘A je kej drobiža?’, slednji pa varno spravljen v denarnici. Moralna odločitev dati, zlasti pa ne dati, je ponavadi sprejeta že prej, preden pride do srečanja. Če kolebaš, je samo toliko bolj verjetno, da boš dal. Jaz ne dajem narkičem in bolgaromunom, ker ene ropajo dilerji, druge pa mafijozoti in od denarja itak ne bojo imeli nič dobrega. Na živce mi grejo tudi oni, ki žicajo pri parkirnih avotmatih. Rad pa dam pocestnim muzikantom, čeprav ne morem reči, da so to berači, in pa tistim starim klošarjem, ki jih boli za cel svet in bodo očitno čez pol ure kupil enega dobrovoljčka, tudi kralji ulice se mi zdijo posrečeni.

Ampak zadnje čase se pa ne znajdem najbolje. Ob četrtkih hodiva s kolegom po službi na kosilo, majhen ritual, toliko da se ti ne zmeša. Prejšnji teden tako (oba brez marende) vzameva suši za s sabo v mojsushiju, pet kutij, ker smo bili trije lačni, in brziva čez tromostovje na -10, da se čim prej začne žrtje. Ama ni vrag, da naju pred centromerkurjem alias galerijo Emporium začopati ena ženska v poznih srednjih letih: ‘Imate mogoče kakšen evro?’. Fora je bila pa v tem, da je niti slučajno nisem opazil, ker sem mislil, da je ravno prišla ven iz trgovine. Spomin je medel, ampak sem pa ziher, da je izgledala kakor da ima na sebi en tak plašč, ki ga sicer vidiš v teh izložbah. Se pravi ona v pelcmontlu, jaz v levi roki kilo lososa, med nama pa en evro. Take stvari me zjebejo. Kul edino, da ni rekla za sendvič. Ni bilo druge, pospešila sva in od naju ne bev ne mev.

Ampak to niti ni bilo vse. Pri meni doma pojemo suši, malo debate, malo drinke, nakar me kolega na poti domov zategne do Masarykove, jaz pa usekam peš proti kliničnemu centru obiskat kolega, ki se je en dan prej fino polomil s kolesom. Get well soon, čeprav nikoli ne boš bral tega! Tema se je mešala s tisto socialistično ooranžno svetlobo obcestnih sijalk, pa malo megle je bilo, kot en tak poceni special effect. In tako iz megle koraka prot men bejba, rjava soft leder jaknca, kavbojke, pa oni škornji brez pet, ki zgledajo podobno kot skibucke. Razmišljam, da ima ene meter osemdeset pa da je kr luštna, nakar me ona direktno ustavi in pribije: ‘Ej a maš slučajn’ kej drobiža, a veš, sm v varni hiši za ženske, pa nimam zdej…’. Wtf ženska? Ja, evo, brskam po denarnici, najdem točno samo 23 centov (Air Jordan) in dam. Zavzdihne, tko razočarano, ne tko kot da sem ravno potegnil stotko ali frey wille uhane in jo brez besed odkuri naprej proti železniški. Was confused. Again.

Kolega so vmes že poslali dam iz kliničnega, tako da sem šel pravzaprav đabe tja, danes je imel pa operacijo. Jutr počekiram, če je vse ok, za moj blog pa dosti o tem.

Kakšen nauk? Ne nositi okrog surove ribe, če nimaš za babico v pelcmontlu.